Zadnji mesec se v prvem razredu veliko dogaja. Kot eno lepših doživetij se bo v naš spomin zapisalo srečanje z našimi prijatelji, ki obiskujejo našo podružnično šolo v Bukovščici. “Kje pa je to?” se boste vprašali. Prvošolci bi vam odgovorili, da se tja pride z avtobusom, jaz pa dodajam: To je v Selški dolini. Mi smo se tja res pripeljali z avtobusom – “Tu-tu-tu po cesti . . .” izpred šole skozi Vešter, nato skozi sotesko do Praprotna, naprej skozi Bukovico, kjer smo na koncu vasi zavili desno na ožjo cesto, se peljali skozi vasi Ševlje, Knape in kmalu smo zagledali ob cesti tablo z napisom Bukovščica. Malo pred središčem vasi smo na desni zagledali hišo, ki sprva ne spominja na šolo, ampak na stanovanjsko hišo. Toda že ob našem prihodu so nas tam pozdravili otroci, ki obiskujejo to šolo. Izvedeli smo, da se skupaj učijo učenci od 1. do 3. razreda in imajo samo eno učiteljico Tinkaro, ter 4. in 5. razreda, ki jih uči ga. Alenka. Razkazali so nam tudi notranjost šole: imajo le dve učilnici, telovadnico, jedilnico s
kuhinjo. Zelo nam je bila všeč učilnica 4 in 5. razreda, ker je bilo v njej veliko zanimivih stvari: zemljevidi, plakati, imajo pa tudi poseben igralni kotiček ter velik stol.
Po ogledu šole smo vsi skupaj odšli na šolsko igrišče, kjer so domačini pripravili ogrevalno igro. Npr. ” Kdor se je danes zjutraj pozabil počesati, naj napravi 8 počepov.” in podobno. Za tem smo se razdelili v 6 skupin. Vsaki sta se pridružila tudi dva učenca podružnične šole – domačina. Skupine smo se z nekaj minutnim zamikom podale na sprehod po bližnji okolici. Vsaka skupina je na poti reševala zanimive naloge: pri spomeniku smo šteli priimke, ugotavljali, katerih je največ. Ob poti smo iskali slike živali, rešili eno matematično uganko, razvrščali odpadke na ekološkem otoku, se povzpeli malo više do zaselka ter naprej v gozd, kjer je bilo nekaj gozdoljubovih nalog. Učenci domačini so bili res odlični vodiči.
Po povratku do šole v Bukovščici smo se skupaj še malo poigrali na njihovih igralih z novimi prijatelji. Čas je kar prehitro minil in že smo se morali posloviti. Nekoliko utrujeni, a dobre volje smo se z avtobusom vrnili nazaj v Podlubnik. Upamo, da se z novimi prijatelji še kdaj srečamo.
Hvala učiteljicam Barbari, Tinkari in Alenki ter njihovim učencem za tako lepa doživetja.
Več fotografij v galeriji.
