Skoči na glavno vsebino
Select Page

Točno pred enim tednom je minilo 100 let, odkar je preminil naš pisatelj Ivan Tavčar, ki je poudaril:

»Zemlja domača ni prazna beseda; del je mojega življenja, in če se mi odvzame zemlja, se mi je vzelo tudi življenje. Eno je glavno: naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu korenine nikdar ne usahnejo!«

Zbrala sem veliko zanimivosti o njegovem življenju:
– leta 1858 je začel šolanje v enorazrednici v Poljanah
– kot devetletni deček je šolanje nadaljeval v Ljubljani
– leta 1863 se je vpisal na gimnazijo v Ljubljani, od koder je bil zaradi disciplinskih prestopkov (čeprav odličnjak) izključen in se je moral prepisati na novomeško gimnazijo. Razlog je bila podoknica bogatemu dekletu, v katero se je nesmrtno zaljubil
– že kot dijak je pričel z literarnim ustvarjanjem, kot študent pa je objavljal v slovenskih revijah.
– na Dunaju je doštudiral pravo in tudi doktoriral
– leta 1884 je v Ljubljani odprl lastno odvetniško pisarno
– nekaj časa je urejal glasilo Slovenski narod
– kupil je dvorec Visoko, kjer je leta 1897 zgradil prvo teniško igrišče v Sloveniji
– v letih 1901-1907 je bil državnozborski poslanec
– od leta 1911 do 1921 je bil ljubljanski župan
– njegova žena Franja Tavčar je bila med pomembnejšimi osebnostmi tedanjega slovenskega ženskega gibanja. Bila je prva dvorna dama kraljice Marije.
– Franja je gmotno in moralno podpirala revnejše umetnike tistega časa Josipa Murna, Jurija Šubica, Ivano Kobilca
– dijaka Ivana Cankarja so odslovili, ker ni rad vračal knjig
– tudi zaradi ženinih spodbud je bil zelo dejaven v številnih narodnih društvih. Postal je predsednik Kluba slovenskih biciklistov, prve slovenske kolesarske organizacije. Bil je tudi eden od starost liberalnega telovadnega društva Sokol. Predsedoval je Dramatičnemu društvu in bil soustanovitelj društva Pravnik, Pisateljskega podpornega društva in Društva slovenskih književnikov in časnikarjev
– Zaslužen je za postavitev kipa Primoža Trubarja v Ljubljani, ki sta ga financirala Ivan Hribar in njegova žena Franja Tavčar
– leta 1918 ob nastanku Države SHS je bil minister za prehrano v prvi slovenski narodni vladi
– bil je soustanovitelj Mestne hranilnice in Ljubljanske kreditne banke, prve samostojne slovenske banke
– zaradi velikega pomena za slovenski narod so mu v šestih občinah podelili naziv častnega občana (Celje, Kamnik, Kranj, Krško, Ljubljana, Šoštanj)
– ob okrogli obletnici njegove smrti je vlada letošnje leto razglasila za Tavčarjevo leto
– uporabljal je tudi psevdonim Emil Leon v znak spoštovanja francoskemu pisatelju Zolaju
– po Tavčarjevih delih so posneli dva celovečerna filma:
Amandus (1966) in Cvetje v jeseni (1973) ter TV dramo 4000 (1968)
– njegovo zadnje delo, Visoška kronika (1919), ki ga uvrščamo med najboljše slovenske romane, je nastalo kot odgovor na izziv, da naj po petdesetem letu ne bi več pisateljevali. Hotel je dokazati nasprotno, kar mu je pri oseminšestdesetih letih tudi uspelo.

knjižničarka Anica

Naslovno sliko je ilustriral Ciril Horjak (VIR: http://www.risa.si/Domov/Knji%C5%BEnica/Romani/ArtMID/652/ArticleID/35/IVAN-TAV%C4%8CAR-VISO%C5%A0KA-KRONIKA)

 

 

 

(Skupno 138 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost