V soboto, 28. 9. 2019, so učenci in učenke, ki obiskujejo izbirni predmet Turistična vzgoja, obiskali Salzburg in bližnji rudnik soli v mestu Hallein. Učiteljica Branka je skupaj z vodičko Dašo pripravila zanimiv in pester program ogledov, vodička Daša iz turistične agencije Oskar, tudi sama profesorica zgodovine in geografije, pa je učencem med vožnjo z avtobusom nasula še polno naročje koristnih nasvetov v zvezi s turističnim vodenjem.
Ob sedmih zjutraj smo bili že na platoju pred predorom Karavanke, do tedaj smo izvedeli že kup informacij o sprejemu potnikov (vključno s sladkim darilcem na začetku poti :-)), vlogi vodnika in njegovem odnosu do potnikov, potrebnosti široke razgledanosti vodnika tudi na področjih, ki ga osebno morda ne zanimajo, o načinu, kako vodnik podaja informacije o poti, znamenitostih ipd. Dober vodnik lahko celo o predoru pove veliko zanimivega (npr. kako si lažje zapomniti njegovo dolžino, zakaj nikoli ni narejen v ravni liniji, zakaj se do polovice rahlo dviga, nato pa spušča … ). Naša vodnica Daše je bila enciklopedija znanja iz arhitekture, komunikacije, zgodovine, geografije … in niti enega ogleda ni bilo, ki ga ne bi popestrila z anekdoto, kakšno posebnostjo ali dvema, tremi … da so jo odprtih ust poslušali tudi tisti, ki so v štartu sicer najbolj željno čakali na hamburger in pomfri v Mc Donald’s – u ali kavo/sladko pijačo v neki drugi ameriški zadevi, za katero dotična učiteljica, ki tole piše, ni do sobote slišala še nikdar in si kljub pogostemu ponavljanju poimenovanja iz ust učencev ni zapomnila niti sedaj. Pač prisega na vodo in potico 🙂
Pot nas je skozi predor Katchberg in po avtocesti čez Visoke Ture pripeljala na Solnograško. Kotline in ravnine se razprostirajo med hribovjem, ki v sebi skriva bogastvo v obliki kamene soli. Prvi, ki so se s preprostim orodjem dokopali v notranjost hribovja, so bili Kelti že okoli 500 let pred Kristusom. Nato je dejavnost zamrla, široko pa se je razmahnila spet v srednjem veku, v 16. stoletju, ko so Salzburški škofje v kameni soli zavohali donosno tržno nišo. Še posebej območje Halleina (Solno mesto) je gosto prepredeno z rudniki kamene soli. Že v srednjem veku so letno iz njih zgolj z ročnim izkopavanjem pridobili okrog 36.000 ton kamene soli, ki je bila tedanjemu salzburškemu škofu glavni vir dobička. Celo ko je v mestu Salzburg izbruhnil velik požar, naj bi bile njegove besede: ”Pusti, naj gori! ” saj je v obnovi mesta videl priložnost, da v arhitekturo pripelje elemente grške in italijanske arhitekture (renesansa je tako na stavbah pustila močan pečat).
Ogromna mestna katedrala v Salzburgu – s tremi cerkvenimi ladjami, renesančnimi zaključki stebrov, freskami v linearni perspektivi, štirimi orglami … ki je bila med drugo svetovno vojno porušena do tal, ostala je samo stena v apsidi, ponovno pa zgrajena v letih 1946 do 1959 in tega leta tudi predana svojemu prvotnemu namenu, poleg teh, hrani tudi zgodbo o krstu ‘čudežnega dečka’… Salzburg je namreč rojstno mesto največjega avstrijskega skladatelja Wolfganga Amadeusa Mozzarta. Ob rojstvu je bil tako šibek, da ga je oče komaj dan starega v mrzlem dnevu nesel h krstu, ker so bili prepričani, da ne bo preživel. Pri zgolj treh letih je deček le s poslušanjem in opazovanjem svoje sestre pri igranju na klavir povzel melodijo in jo zaigral. Tako so odkrili njegov izredni talent za glasbo. Njegove opere, koncerti in komorne igre so klasika na vseh odrih sveta tudi sedaj. Umrl je pri komaj 35 letih za posledicami bakterijske okužbe pljuč, tedaj t. i. mrzlico.
Ugodno lego med reko in kamnitim osamelcem iz peščenjaka, ki v sebi skriva slano bogastvo, so za naselitev prvi odkrili benediktinski redovniki, ki so ob vznožju postavili samostan. Kasneje je na vrhu hriba zrasel mogočen grad, pod njim pa se je razvilo mesto Salzburg (slani grad), ki v Evropi slovi tudi kot mesto z največ cerkvami na kvadratni kilometer. Že hiter pogled na mesto očara z neštetimi zvoniki različnih umetelnih oblik in velikosti, ki se dvigajo nad starodavnimi zgradbami. Mesto z okolico je bilo tudi eno glavnih prizorišč pri snemanju filma Moje pesmi, moje sanje.
Mimo mestnega sodišča in doma sv. Kajetana, ki je preurejen v mestno bolnišnico, smo se najprej ustavili ob mestnem kopališču za konje, ki so bili nekdaj glavno prevozno sredstvo. Ogromna mestna konjušnica je sedaj preurejena v kulturni center, največja dvorana sprejme do 2400 obiskovalcev (ena in pol – krat toliko kot Gallusova dvorana v CD). Po ogledu glavne katedrale smo se sprehodili čez mestno pokopališče pod prepadnimi stenami ob vznožju gradu in s pogledom ošinili zunanje ostanke bivališč – katakomb, ki so bile zgrajene v peščenjaku. Ogledali smo si še zunanjost cerkve svetega Petra in Pavla, ki sklepa oba kraka ogromnega notranjega trga prvotnega benediktinskega samostana.
Čez reko Salzach smo se sprehodili po mostu, ki slovi po ključavnicah – sedanja izvedba ograje je že tretja, saj so morali dve zaradi izjemnega števila ključavnic prijateljstva zamenjati zaradi previsoke obremenitve mostne konstrukcije. Le nekaj korakov naprej smo si odpočili ob obisku prekrasnega vrta palače Mirabell, ki jo je škof Wolf Dietrich Raitenau okrog l. 1600 zgradil za za svojo ljubico Salome, ki mu je rodila 15 otrok. Palači pripadajo lepo urejeni vrtovi, med njimi tudi čudovit rosarij, ki pa ga lahko opazujemo zgolj skozi ograjo.
Sledil je sprehod skozi glavno – Žitno ulico, ki velja za najpomembnejšo ulico v mestu. Njena značilnost so kovinski izveski cehov na stavbah, v katerih sicer v pritličju poteka sodobna trgovinska in gostinska dejavnost, vključno z Mc Donaldsovo ponudbo. V isti ulici najdemo tudi Mozartovo rojstno hišo, ki je sedaj preurejena v muzej, vsekakor vreden ogleda. Tu smo učencem dali možnost samostojnega pohajkovanja, preizkušanja kulinaričnih dobrot in nakupovanja (sladkih) spominkov, med katere absolutno spada nakup legendarnih marcipanovih Mozartovih kroglic.
Sredi popoldneva smo se od mesta Salzburg poslovili še z ogledom spominske plošče Paracelsiusu (ki je – med drugim – k daljši življenjski dobi pomagal tudi idrijskim rudarjem, ki so zaradi vdihovanja strupenih svinčevih hlapov množično mladi umirali zaradi razpada pljuč, ko je ugotovil, da uživanje mleka pomaga pri izločanju škodljivega svinca iz telesa).
Mimo salzburškega živalskega vrta smo se odpeljali na ogled rudnika soli v Hallein. Lokalna vodička nas je seznanila z nastankom kamnine in različnimi načini pridobivanja soli iz nje skozi čas. Poskusili smo tudi slanico, to je 27% raztopina soli v vodi, kar je največja možna koncentracija soli v vodi. Opremljeni v rudarsko opravo smo se z vlakcem odpeljali skoraj kilometer v notranjost pobočja, med nivoji v rudarskih rovih pa smo se po lesenih drčah spustili do globine 240 m pod površje. S splavom so nas prepeljali čez 70 m dolgo slano jezero v rudniku. Rudnik – muzej je opremljen z video predstavitvijo življenja škofa Raitenaua, njegova življenjska zgodba nas na privlačen način popelje skozi zgodovino kopanja soli na Salzburškem. V eni od stranskih niš smo se prestrašili pogleda na repliko v soli mumificiranega telesa keltskega rudarja, ki ga je po vsej verjetnosti zasul podor v rudniku in so nanj naleteli rudarji v času izkopavanj v srednjem veku.
Pozno popoldne smo se utrujeni, a polni vtisov, z obljubo, da se v Salzburg zagotovo še vrnemo, odpravili proti domu. Iznajdljiva vodnica Daša nam je za krajšanje poti priskrbela film Moje pesmi, moje sanje. Nekateri so ga spremljali z zanimanjem, drugi pa so svoje sanje odsanjali drugače…
Hvala učiteljici Branki Svoljšak za uspešno in premišljeno organizacijo in čudovita doživetja na ekskurziji.
no images were found
zapisala Nataša Ivanušič
