Po dolgih dveh deževnih mesecih smo izkoristili ugodno vremensko napoved za športni dan. Naš cilj je bil pohod do vasice Cavrno pod Križno goro. Vso pot skozi Podlubnik in do vznožja našega vzpona v vasi Trnje nas je spremljala megla. Nič bolje ni bilo na strmi poti skozi gozd. Vseeno smo uživali, se pogovarjali in upali, da se nam na Cavrnem vseeno pokaže sonce. Soncu smo celo zapeli pesmico: Sijaj, sijaj sončece. Sonce smo res čez nekaj časa uzrli skozi meglo, skozi pa kar ni moglo prodreti. Ker so nas noge dobro nosile in smo imeli še dovolj energije, smo pot malo podaljšali: vzpeli smo se prav na Križno goro do cerkve. Nagrada je bila res čudovita: pričakalo nas je jasno modro nebo, ko pa smo pogledali v dolino, smo pod seboj zagledali kot smetano pokrito Škofjo Loko. Pogled je bil prav zanimiv, Ker pa smo v nahrbnikih prinesli nekaj prigrizkov, smo komaj čakali, da se posladkamo z njimi. Saj smo jih zaslužili.
Vrnili smo se po drugi poti: spustili smo se do vasice Cavrno, ki smo jo prej obšli. Pa saj sta to pravzaprav samo dve hiši in hleva. Spustili smo se skozi čarobni gozd po zanimivi, s koreninami in skalami prepredeni poti. Ker smo bili tiho, smo upali, da se nam prikaže kakšen palček, pa so se danes skrivali. Vsi smo spretno hodili in se varno in srečno spustili do vznožja Križne gore. V šolo smo se vrnili skozi Trnje in Podlubnik.
Na Križno goro vodi veliko poti. Mi smo danes prehodili dve. Prihodnjič pa morda odkrijemo še kakšno novo.
Nekaj slik si lahko ogledate v galeriji.
