A enega mi vzeli niste,
pa mi ne vzamete nikdar:
to pesmi so srebrnočiste,
to je glasov nebeški dar.
Samotno v kletki bom prepeval,
dokler ne poči to srce;
vam dušo mrzlo bom ogreval,
in sebi bom gladil gorje!
Simon Gregorčič: Ujetega ptiča tožba
Celotno pesem si lahko preberete na tej povezavi http://www.pesnik.net/content/view/29/40/
Simon Gregorčič, velikan slovenske poezije, se je rodil 15. oktobra leta 1844. In tako letos obeležujemo 180. obletnico njegovega rojstva. Z devetošolci smo si vzeli točno en mesec časa, da smo se ga spominjali in se mu na svoj način poklonili:
Znani slovenski pesnik se je rodil v vasi Vrsno pri Kobaridu očetu Jerneju, ki je bil posestnik srednje velike kmetije, in materi Katarini. Ker se je rodil na pragu domačije, so že takoj vedeli, da bo moral odditi od doma. Njegov rod Gregorčičev velja za enega najstarejših slovenskih rodov na Tolminskem. Imel je še 7 bratov in sester. Na začetku so bili revna družina, majhni otroci in starši so spali v hiši, starejši otroci pa zunaj, večinoma na hlevu. Njegova velika želja je bil študij klasičnega jezikoslovja, a ker ni imel dovolj denarja za študij, je na željo staršev odšel v goriško semenišče. Duhovnik je postal leta 1867, naslednje leto pa je nastopil kaplansko službo v Kobaridu. Odreči se je moral sreči, ljubezni in družini. V duhovništvu je bil ujet, nesrečen in osamljen. Kazensko so ga premestili v Rihenberk (današnji Branik).
Ker njegova želja po študiju klasičnega jezikoslovja ni ugasnila, se je deset let kasneje, jeseni 1877 na skrivaj vpisal na dunajsko univerzo, a na koncu te želje ni uresničil, saj ga je leta 1878 nadškof pohvalil za dotedanje poklicno delo, kar mu je dvignilo delovno moralo, in zato se je pesnik odločil, da bo vztrajal v dotedanjem poklicu. Vendar pa je delo vedno težje opravljal. Ustvarjal je v obdobju med romantiko in realizmom, pisal pa je domovinske, ljubezenske, pripovedne in izpovedne pesmi.
Kljubuj usodi,
mož sam svoj bodi!
Karkoli naj se ti zgodi,
usode gospodar si – ti.
Si ti! Če res, če cel si mož,
i svoj i njej gospod ti boš.
Usode ni,
usoda svoja – to si ti!
(Simon Gregorčič: Kljubuj usodi!)
Srce mi je biserna školjka,
udarcev prepolna in ran;
a v njem pa iz rane mi slednje
nov biser rodi se na dan.
(Simon Gregorčič)
Nespametno ljudstvo, čemu — li tvoj stok?
Na delo! Ne nosi mi križema rok!
Povrni se samo v prvotnost nazaj,
In našlo povsodi prvotni boš raj!
(Simon Gregorčič: Izgubljeni raj)
ZANIMIVOSTI:
• Prvi razred je zaradi matematike ponavljal, drugo leto pa je postal odličnjak.
• Nenavadno hitra telesna rast ob hrani, ki v teh razmerah zanj ni bila vedno dovolj krepka, je v teh letih povzročila njegovo poznejše šibko zdravje.
• Prvi uspeh je dosegel po koncu gimnazije, ko je bil star 20 let. Pesmi Iskrice domorodne je objavil v dveh številkah Slovenskega glasnika.
• Imel je več psevdonimov: Gorski, R. V., D. R., R. G., X.
• Simon Gregorčič, pevec po milosti božji. Tako ga je označil Ivan Cankar in s tem razorožil vse njegove kritike.
• Napisal je okoli petsto pesmi, kar polovica pa je uglasbenih.
• Kot dober pevec (baritonist) je vodil društveni pevski zbor, prirejal ljudske igre in deloval z vnemo tudi v šoli.
• Vse življenje je delal kot pomočnik duhovnikom.
• S prijateljem Gruntarjem sta leta 1871 v Kobaridu ustanovila čitalnico.
• Gregorčičeva velika ljubezen je bila Dragojila Milekova, ki je bila vsestransko razgledana. Jeseni 1872, ko je bila stara 22 let, je prišla iz Ljubljane v Kobarid za učiteljico in mu pomagala pri delu v čitalnici.
• V mladih letih je bil pastir, zelo rad je imel naravo in okoliško pokrajino.
• Za božič leta 1881 se je začasno upokojil in za veliko noč leta 1882 izdal prvi zvezek Poezij. Preko prijateljev in znancev je bila zbirka 1800 izvodov v pol leta razprodana. Nato se je spet zaposlil in postal vikar v Gradišču pri Prvačini. Ker za to delo ni prejemal stalne plače, istočasno pa je jeseni 1882 kupil nekaj zemlje in očetu pomagal izplačati dolgove, se je moral otepati revščine.
• Na pomoč mu je priskočil takrat najbogatejši Slovenec Josip Gorup, ki je bil znan po podpiranju slovenskih umetnikov. Gorup je denarno podprl izdajo drugega (leta 1888) in tretjega zvezka Poezij (leta 1902). Pesniku je tudi izplačal zajeten honorar, tako da se je rešil dolgov in si zgradil hišo na svojem posestvu.
• Gregorčičeva poezija je bila prevedena tudi v nemški (Soči), italijanski (Soči), latinski, grški, ruski, francoski in hrvaški jezik.
• Negova rojstna hiša je že od leta 1966 muzej, po katerem še vedno vodijo njegovi sorodniki.
• Četrti zvezek Poezij je izšel po njegovi smrti leta 1908.
• Mnoge njegove pesmi so ponarodele.
• Njegov vzdevek je goriški slavček.
• Leta 1994 je Pošta Slovenije izdala znamko z motivom goriškega slavčka in mosta čez Sočo.
• Med vasjo Selce in Vrsno je slikoviti 88 m visok Gregorčičev slap. Iz vasi Selce se do slapu hodi eno uro.
• Obstaja tudi Gregorčičeva pot, ki se imenuje Spominska in sprehajalna pot Simona Gregorčiča. Poteka od Renč do Gradišča in je dolga 3 kilometre.
knjižničarka Anica
